Petelin zapoje, komaj se kaže dan, jutranje meglice nekje nad ravnim poljem. V postelji diši po senu, po travniku. Med gozdovi, polji, v objemu zelene narave. Ali mar sanjam? Senik, hiška iz konoplje, ali pa na drevesu, z okusi in vonji čokolade? Vso udobje, a hkrati prvinskost, nedolžnost, počasnost. Zbujanje brez hitenja, pozdrav z zajcem, pujsom, osličkom in jutranja ježa po mokri travi. Kjer se dan po jutru pozna!